Dolgometražni vinilni prvenec Mi smo ovdje samo zbog para KUD Idijotov je ena tistih plošč, kjer je takoj jasno, da ne gre za »debitantske« izvajalce, marveč za že uigrane glasbenike, ki po skoraj desetletju skupnega igranja in kar lepem spisku diskografije kaset in EP-jev vejo, kaj hočejo povedati. Na ploščo niso natrpali vsega preveč, likovna izvedba je premišljena, pesmi pa mojstrske in duhovite. Vse to pod streho lastovke, ki je leta 1990 za mnoge izvajalce s področja bivše skupne države pomenila, da je tudi s štempljem založbe jasno, da jim za ugled ni treba skrbeti. Helidon je v domači glasbeni zavesti bil etiketa, kjer so brez večjih težav lahko sobivale različne godbe: bil je sinonim za kakovostno narodnozabavno glasbo, pop, pa tudi alternativo vseh vrst in zvrsti, od novovalovskega alter rocka in šansona Lačnih Franzev preko ostrega alter popa Videosexov, popevk Simone Weiss, Tatjane Dremelj, Pestnerja, Junkarja ali Marijana Smodeta, narodnjaške udarnosti iz Srbije, avtorske samosvojosti Breclja in Blaškovića do raznih pankovskih in drugih alternativ. V teh časih je vsa ta pisana paleta brez večjih težav soobstajala tudi na radijskih valovih in lestvicah. Kdo bi rekel, da na srečo ni bilo komercialnih radijskih postaj in niti ne bi bil daleč od resnice: na nacionalki so vrteli vse, od Slaka do Pengova, čeprav nekateri zdaj trdijo, da ni bilo tako. A še leta 1992 se na lestvicah drug ob drugem znajdejo tako Agropop kot Tomaž Pengov. KUD Idijoti si v tistem času boljšega doma, kot je bila založba Helidon, pravzaprav niso mogli najti. Veliko zaslug za to gre širini tedanjega urednika Borisa Beleta, sicer Buldožerja, kar zadeve postavi v dodaten razumljiv kontekst. Česar niso slišali pri Jugotonu, PGP RTB-ju, ZKP-ju, Diskotonu in drugje, je slišal Borč. In tudi izdal.
V Sloveniji je leto 1990, kar zadeva pop rock, bilo leto Don Mentony Blues Banda in Sokolov. Med kantavtorji je odmevala komercialno silno uspešna plošča Andreja Šifrerja Hiti počasi, ki je bila njegov prvi studijski album z novimi pesmimi po letu 1983. Kar zadeva popevke, je med ljudmi kraljeval Nace Junkar, tako sam kot s Heleno Blagne ali Otom Pestnerjem. Simona Weiss je pri Helidonu izdala vinilko za vsejugoslovanski trg. Miladojka Youneed so izdali Bloodylon, ki še vedno velja za enega njihovih najboljših albumov. Blašković je kot Gori Ussi Vinetou obelodanil znamenito ploščo Mens Sana In Malvasia Istriana. Lačni Franz so priobčili prvo kompilacijo na cedeju: Kaj bi mi brez nas. Alfi Nipič je izdal ploščo uspešnic, Marijan Smode svojo prvo Helidonovo kaseto Čikita. Pidži je pel, da v njegovo vas ni nikoli pripeljal vlak. Lojze Slak se je znašel v raju pod Triglavom. Precej pestro leto torej.
KUD Idijoti so s svojo punkrockovsko štimungo precej glasno opozorili nase. In album Mi smo ovdje samo zbog para, ki je izšel tega leta pri Helidonu, je na sceno prinesel svežino in udarnost, ki je lepo sedla poleg virtuoznosti Miladojke in odbitosti Blaškovića. Tistega leta so v Nemčiji izdali album Bolivia R'n'R, zato uradna diskografija navaja pričujočo ploščo kot njihov drugi album, a Bolivia R'n'R je pravzaprav kasetna kompilacija nekaterih singlov, dočim je Mi smo ovdje samo zbog para prvi »pravi« studijski album, objavljen na vinilu in kaseti. Tusta, Sale, dr. Fric in Ptica na snemanjih leta 1990 niso iskali kompromisov, da bi posnetke lažje prodali založbam, pač pa so udarjali svoj istrski punk-rock, pozneje oplemeniten s pankrtovskimi in blaškovićevskimi gostovanji in sodelovanji, v enajstih dobro premišljenih poglavjih. Sale se tudi vokalno oglasi v pesmi ... dan, kad sam ostalo sam, na samem repu albuma pa tiči Bandiera rossa, udarnica, ki v svoji epski podobi marsikaj pove tudi o kontekstu časa, ko je album nastal: leta 1990 je Jugoslavija pokala po šivih, zlasti v Sloveniji je bil odhod iz federacije že pravzaprav določen, konec tega leta tudi s plebiscitom. Toto Cutugno je na Evroviziji tistega leta pel »Unite, unite, Europe!«, kar se dandanes sliši skorajda smešno, po drugi strani pa nujno, vendar skorajda nemogoče pod sedanjim plaščem vojnega dobičkarstva. Pa inflacija in vojne, ki so takrat po svetu seveda tudi bile, kot vselej, čeprav radi govorimo o tozadevno dokaj mirnih osemdesetih. KUD Idijoti se pesmi na začetku lotijo v duhu Pankrtov, a pesem preraste v večdelno sedemminutno divjo punkrockersko epopejo z »zastranitvami«: pozorni poslušalci jih boste precej hitro zaznali in nekdo je pod video Bandiere rosse na YouTubu zapisal »Fantastic. Love the Hüsker Dü bit!« Prvi del, a) je v slogu klasične punkovske Bandiere, nakar preidemo v b) Podijeli pa vladaj, c) Junajted, d) Tečajna lista in e) solo. Pravi mini-dokumentarec razmer v državi in na svetu. Tudi ovitek je v udarnem slogu: po eni strani nekakšnega upora, po drugi zavedanja, da lahko nekateri simboli ta hip funkcionirajo zgolj v režeči obliki, kar poudarja tudi naslov. Ironija naslova je, da je pričujoča plošča postala in ostala njihova komercialno najuspešnejša, poleg naslednje, Glupost je neuništiva, pa najbrž tudi najbolj razvpita, čeprav sta pozneje veliko pozornosti vzbudili tako Istra ti materina z Vinetouji kot Megapunk.
Mi smo ovdje samo zbog para je zdaj po četrt stoletja znova na voljo v vinilni obliki in kot jubilejna izdaja opozarja tudi na širši družbeni pomen glasbe, ki je leta 1990 izšla pri založbi Helidon. Devetdeseta so prinesla nove glasbene izraze, naslednja desetletja upad prodaje nosilcev zvoka v imenu novih digitalnih prodajnih prijemov in platform, a Mi smo ovdje samo zbog para ostaja eden tistih albumov, ki je zapisan v kolektivni glasbeni zavesti nekdanje skupne regije kot svetla in nadvse pomembna glasbena (ter splošnokulturna) točka v politikantskem pogromu najboljšega, kar nam je prineslo skupno bivanje: bratstva in enotnosti. Denar je vse bolj postajal sveta vladar tudi v državi, ki naj bi stala kot emblem antikapitalističnega statusa na Balkanu. Vemo, da ni bilo nikoli čisto res tako, vsaj po informbiroju ne, ko smo zlezli izpod železne zavese in se začeli odpirati, a lastnih, težko pridobljenih vrednot nismo znali ohraniti. Prihajajoče pa so KUD Idijoti nadvse uspešno smešili. Taka je mentaliteta, narode. Glasba pa ostaja. Jubilejna vinilna izdaja prinaša tudi izvirni rekonstruiran ovitek in svež mastering.
Matej Krajnc
