Ko narava postane verz: Večerne, večerom razdane … - Uroš Vošnjak
Že sam naslov pesniške zbirke in njena naslovnica nas popeljeta v čas, ko smo najraje sami s svojimi mislimi. Ob večerih se umirimo in dovolimo dnevu, da se v mislih še enkrat odvije – v radosti ali v žalosti. To je čas, ko »Nebo je volneno, obarvano v zlato, / in sonce, za bregom, odpravlja se spat« (str. 25).
Obstajajo pesniške zbirke, ki kričijo. In obstajajo takšne, ki šepetajo, a jih slišimo mnogo dlje. Ta zbirka sodi med slednje.
V Večernih se srečamo s pesmimi o razmišljanjih, ki jim lirski subjekt marsikdaj ne pride do konca in jih zato označi s tremi pikami. To ločilo nam pušča prostor za naše osebno razglabljanje o pomenu (pesmi) ali pa nas spodbudi k temu, da za hip obstanemo in se umirimo ob valovanju misli, ki se nam pojavijo ob branju.
Avtor nas spusti v svoj intimni svet in z nami deli svoje dvome, želje in upe. Ob branju se nam morda tu in tam porodi vprašanje: »Je up vedno tudi strup?«
Iz verzov veje intimizem, a ne kot zaprtost vase, temveč kot pogum, da se zazremo tja, kamor sicer redko pogledamo. Ob branju moramo biti pripravljeni obstati, pogledati nazaj in sprejeti. Pesniško zbirko sestavljajo misli, ki jih običajno potisnemo na rob dneva. Misel je po Vošnjakovo »včasih ljuba, kdaj prekleta / včasih lepa, kdaj nemila,« (str. 85)
Gre za poezijo razmišljanja. Takšno, ki se ne boji vprašanj, kot so: Kaj pomeni odraščati? Kako sprejeti minljivost? Kje se konča ljubezen in začne izguba?
Zbirka ne ponuja tolažbe v klasičnem smislu. Ne obljublja, da bo vse dobro. Namesto tega ponuja nekaj bolj dragocenega – sprejemanje. Življenjske resnice, ki jih razpira, so preproste, a težke: da se ljudje spreminjamo, da odnosi niso večni in da izguba preoblikuje.
Ta zbirka ni le branje – je srečanje. Z avtorjevim notranjim svetom in hkrati z lastnim. Vsaka pesem deluje kot ogledalo, v katerem se bralec morda prvič zares uzre kot Narcis v vodni gladini. Intimizem tukaj ni umik pred svetom, ampak način, kako ga razumeti, kako ga preživeti in kar je najpomembnejše, kako ga kljub vsemu ljubiti.
Narava v tej pesniški zbirki ni zgolj kulisa. Ni dekor, ki spremlja čustva. Je njihov izvor, njihov odmev in včasih njihova razlaga. V tej zbirki pot navznoter vodi skozi zunanje – skozi naravo. S tem prenosom narava dobi simbolno težo, a ostane resnična. Otipamo jo. Slišimo jo. Vonjamo jo. In prav ta čutnost daje pesmim globino.
Človek ne stoji nad naravo, ampak diha z njo. Njegova čustva niso izolirana, ampak so del širšega ritma – menjavanja letnih časov, ciklov rasti in razpadanja.
Večerne, večerom razdane … je zbirka o človeku, ki skozi naravo razume sebe. O človeku, ki v vetru prepozna svoje misli in v koreninah svojo vztrajnost. Narava tukaj ni pobeg, ampak je učiteljica in zaupnica. Je tiha priča spoprijemanja z življenjskimi resnicami.
V tej pesniški zbirki se polž ne pojavi kot naključna podoba. Polž je bitje počasnosti. Ne hiti. Ne beži. Polž ni počasen, ker bi bil šibek. Njegova počasnost je način obstoja.
Tako delujejo tudi spomini. Ne prihajajo sunkovito (razen redkih izjem), temveč se vračajo počasi, a vztrajno. Spomini so naša notranja arhitektura. So sobe, v katere se vračamo – nekatere z nežnostjo, druge z nelagodjem. Branje teh pesmi je kot hoja po lastnih notranjih pokrajinah. Prepoznamo se v njih: v dvomih, v hrepenenju in v tihih zmagah, ki jih ne vidi nihče drug kot mi.
Polž je krhek, a ima oklep. Ko začuti nevarnost, se zapre vase. Tudi človek se ob bolečih spominih zapira. Zbirka se lahko bere kot počasno odpiranje te lupine – previdno, postopno, zavedajoč se lastne ranljivosti.
In morda je prav to bistvo simbolike: spomini niso le breme. So tudi struktura, ki nas oblikuje – plast za plastjo, leto za letom.
Kot Kajetan Kovič tudi Uroš Vošnjak verjame v južni otok, ki ga pa sam imenuje otok sreče, četudi je ta le redko dosegljiv: »Obstaja otok sreče. / Je daleč od vsega. / Do njega pot se vleče / spod sinjega neba …« (str. 17).
Morda pa nas do tega otoka loči samo en večerni verz, ki pomiri dušo in nam povrne upanje v nov dan ali pa nas popelje do sladkih sanj.
Tjaša Zalta
