Namesto pisanja bloga o knjigi Skrivnosti z Otočic (za roman sem v oddaji radia ARS dejala, da ni ne zgodovinski in ne ljubezenski in pri tem pozabila na besedo: samo) poskušam uloviti čim več misli tega jutra. Sama pri sebi se nasmehnem. Zadnje tri dni odločno merim kalorije, ki jih zaužijem. Ne zato, da bi se znebila kilogramov. Med epidemijo pridobljene blazinice so v tem trenutku še vedno prijazne okrogline, ne bom pa jim dovolila, da bi se razbohotile. (O tem, kako se po dolgih letih težav z alergijami, hudimi glavoboli, astmo ... ustrezno prehranjevati ob – pred dvema letoma – odkriti histaminski preobčutljivosti in vsemi težavami povezani z njo, se »oglasim« kdaj drugič. Zapišem lahko, uspeva mi!)
Plastim dogodke. Kakšne dogodke? Gre le za nekaj premikov: od okna s pogledom na reko, do najine delovne sobe-knjižnice, do okna s pogledom proti Krimu in Kureščku, si priznam. Toda misli že prehitevajo druga drugo. Dan bi želela uporabiti koristno. Ne koristno. To tako in tako počnemo upokojene gospe. Dan želim preživeti tudi ustvarjalno. Na to sem mislila.
Čeprav sivina dopoldneva mehča pogled nad starim mestnim jedrom, se vleče nad Ljubljanico in v daljavi briše obzorje za Alpami, tudi za Krvavcem in Veliko planino, sem vznemirjena. Čaka me majhno slikarsko stojalo z razpetim papirjem. Zadnja dva meseca se »vračam« k umetnosti slikanja z akvarelnimi barvami … V času, ki ga živimo, si je treba ustvariti svoje, četudi majhne svetove. Tako je lažje.
»V zadnjem letu so bile moje najboljše prijateljice knjige. Brez njih bi mi bilo težko. Tudi vaše Skrivnosti z Otočic sem prebrala. Čudovita zgodba me je vsrkala vase. Kako lepo je imeti v rokah izvirni roman v lepem slovenskem jeziku, ki govori o krajih, ki jih poznamo. Komaj čakam, da bomo lahko obiskali grad Otočec z različnimi prizorišči in raziskovali bližnje kraje in iskali poti med Novim mestom, Šmarješkimi Toplicami, Šentjernejem … po katerih so hodili vaši junaki. Pišite, pišite!«
Ne bom se sprenevedala, da mi podobne dobre misli o romanu ne pogrejejo srca. Toda prvi odzivi bralcev so vedno nekaj posebnega.
Četrtega novembra ob 19.03h sem prejela kratko sporočilo: »Danes popoldan sem dobila knjigo in sem že na strani 93. Super!« Ob 23.55h istega dne pa: »Prebrala na dušek do konca, privlačno, fikcija in fakti super vozijo skupaj. Kdaj začneš z novim projektom? Že čakam. Hvala za užitek.« Ker je bralka mladost preživela v Šentjerneju in dobro pozna zgodovino krajev v katerih so »zaživeli« junaki romana, sem ob sporočilu lažje zadihala.
Ko je založba knjigo poslala »od doma«, sem po treh letih pisanja in raziskovanja resnic o družini Margheri in prepovedani ljubezni grofice Florentine in kočijaža Ivana-Johana, na poti mimo knjižnice, še vedno zavila proti računalniku. Toda junakom romana Skrivnosti z Otočic, med njimi tudi velikemu osvajalcu ženskih src in prešuštniku, lastniku gradov Otočec in Stari grad, grofu Albinu Margheriju, njegovi ženi grofici Josephine in njunim otrokom grofu Rudolfu, groficam Albi, Florentini, Katinki in Rodrigi, zaljubljenima Flori in Johanu, kuharici Agati, staremu kočijažu Matiji … sem »vstop v knjižnico prepovedala«. Padala sem v tisto znano »praznino« po »ločitvi« od junakov, s katerimi sem se »družila« dneve, mesece in leta, podnevi in ponoči, jih postavljala v čas med leti 1860 vse do druge svetovne vojne. Z arhivskimi gradivi, slikami in fotografijami Vide Jordan iz Lausanne v Švici, sorodnice kočijaža Ivana Jordana, ki me je spodbudila k pisanju »kronike škandalov« družine Margheri in z ogledom nekaterih originalnih predmetov iz gradu Otočec, je lahko moja ustvarjalnost plesala med dejstvi, podatki, že zapisanim in domišljijo.
Tudi sama v »Otočicah« še vedno najdem strani, odstavke, misli, zaradi katerih sem hvaležna, da mi je bilo pisanje Skrivnosti z Otočic po nekem čudnem naključju namenjeno.
Zapisala: Amalija Jelen Mikša
Knjiga je na voljo v elektronski obliki.
