Danes me je doletela čast, ki ji ni para.
Nekaj minut po poldnevu sem se znašel pod Pohorjem, v Pohorski kavarni, kjer sem se srečal z mlado in obetavno slovensko pisateljico Nikito Jaklič.
Pred dnevi je izdala otroško slikanico z naslovom Potovanje po vesoljskem safariju. Že dan prej sem na Facebooku opazil omembo knjige, moja pozornost pa se je takoj ustavila ob čudovitih astronomskih ilustracijah. Kot predavatelj astronomije v osnovni šoli preprosto nisem mogel mimo nje.
Knjiga je vzbudila mojo radovednost, zato sem stopil v stik z avtorico in kmalu sva se dogovorila za srečanje.
Prvi vtis je bil izjemen. Nikita mi je predstavila svojo zgodbo, svoje ustvarjanje in pot, ki jo je pripeljala do nove izdane knjige. Poslušal sem jo kot pravi radovednež. Vedno znova me navduši trenutek, ko spoznam človeka, ki je svoje ideje, sanje in domišljijo prelil na papir. Vsak avtor ima svojo zgodbo. Tudi Nikita jo ima.
Ko sem naposled držal knjigo v rokah, sem obstal brez besed. Čudovite ilustracije, živahne barve in skrbno oblikovane strani so takoj pritegnile mojo pozornost. Že na prvi pogled je bilo jasno, da je bilo v nastanek knjige vloženega veliko dela, časa in srca.
Toda pravo presenečenje me je čakalo šele doma.
Ko se je najino srečanje z Nikito Jaklič končalo, me je pot kmalu vodila domov. Komaj sem prestopil domači prag, sem že obsedel s knjigo v rokah.
Odprl sem jo z iskreno radovednostjo. Pričakoval sem zvezde, planete in oddaljene svetove. Toda že po prvih straneh sem spoznal, da me čaka nekaj povsem drugega.
Potovanje se namreč ni začelo v vesolju.
Začelo se je na našem planetu.
Mlada Miša se poda na raziskovanje sveta in z letalom obišče različne celine. Radovedno sem sledil njenim dogodivščinam, toda ko je prispela v Afriko, sem ugotovil, kaj mi ves čas manjka. Na spletu sem poiskal instrumentalno različico Disneyjeve skladbe Circle of Life in v trenutku je vse dobilo novo razsežnost.
Moje misli niso bile več doma.
Potovale so skupaj z zgodbo.
Liam, Emily, Fernanda, Hans, Imani, Xin Chao, Olivia in Francesco so Mišo vodili skozi znamenitosti, kulture in kraje, ki zlahka pritegnejo pozornost bralcev vseh starosti. Med branjem sem se večkrat zalotil, da ne odkrivam zgolj sveta skozi oči glavne junakinje, temveč se tudi sam spominjam, kako čudovit in raznolik je naš planet.
Ko sem prebral misel:
"Povsod je lepo, a doma je najlepše,"
sem se za trenutek ustavil.
Včasih ena sama poved pove več kot cele strani razlage.
Toda potovanje se je nadaljevalo.
V naslednji zgodbi sta me spremljala Ana in Jakob, ki sta se podala na safari ter skozi dogodivščine spoznavala živalski svet. Takrat sem ugotovil nekaj zanimivega. Čeprav sem velik ljubitelj živali in preživim veliko časa v naravi, sem med branjem izvedel kar nekaj novih stvari.
Prav v tem trenutku sem začel razumeti pravo moč knjige.
Ne ponuja zgolj zgodb.
Ponuja znanje, zapakirano v dogodivščino.
Nato pa sem prišel do dela, ki mi je najbližje.
Do vesolja.
Do prostora brez meja, kjer se lahko zgodi skoraj vse.
Maj in njegov pomočnik sta me popeljala med planete, skrivnosti Osončja in vprašanja, ki že stoletja burijo človeško domišljijo. Kljub temu da že dolga leta predavam o astronomiji, sem se med branjem večkrat presenečeno ustavil in obnovil marsikatero zanimivost, ki je sčasoma ušla iz spomina.
Toda ko je zgodba odprla vrata v svet črnih lukenj, je v meni ponovno zagorela tista stara radovednost, zaradi katere sem se pred leti zaljubil v astronomijo.
Potem pa je prišel še zadnji trenutek.
Pogled na zaključno ilustracijo me ni odpeljal v prihodnost, temveč daleč nazaj. Nazaj v otroštvo. Nasmehnil sem se, ko sem opazil nekaj povsem nepričakovanega, kar pa si z Majem deliva skoraj enak vzorec posteljnine.
Nenadoma nisem bil več odrasel bralec.
Bil sem otrok, ki zvečer leži pod odejo in sanja o oddaljenih svetovih.
In morda je prav v tem največja moč te knjige.
Ne uči zgolj otrok.
Za kratek čas omogoči, da tudi odrasli ponovno postanejo otroci.
Preden zaključim svojo predstavitev knjige Potovanje po vesoljskem safariju, moram omeniti še nekaj, kar me je prijetno presenetilo.
Na koncu knjige namreč čakajo kar tri družabne igre. Klasične pustolovske poti, kjer igralci mečejo kocko, premikajo figure po igralnem polju in sledijo različnim izzivom. Tako kot smo se igrali nekoč. Polje za poljem, met za metom.
Na poti jih čakajo naloge in presenečenja, kot so:
»Premakni se tri polja naprej.«
»Počivaj en krog.«
»Vrni se na začetek.«
In kar je najlepše, vsaka igra sledi eni od osrednjih tem knjige.
Prva popelje igralce na potovanje okoli sveta.
Druga jih odpelje na afriški safari.
Tretja pa jih povabi med planete in zvezde vesolja.
Takšna podrobnost mi je bila še posebej všeč, saj knjiga s tem ne zaključi zgodbe na zadnji strani, temveč otroke spodbuja, da raziskovanje nadaljujejo tudi po branju.
Ko sem zaprl zadnjo stran knjige Potovanje po vesoljskem safariju, sem nekaj časa preprosto sedel in razmišljal.
Danes živimo v času, ko otroci odraščajo ob telefonih, tablicah in neštetih zaslonih. Prav zato me vedno razveseli, ko v roke dobim knjigo, ki zna otroka za trenutek ustaviti, ga pritegniti in mu hkrati ponuditi nekaj več.
In prav to je uspelo Nikiti Jaklič.
Njena knjiga ni zgolj zbirka zgodb. Je povabilo k raziskovanju sveta, živali, vesolja in znanja. Vsebine niso predstavljene kot šolska snov, temveč kot dogodivščina, ki bralca vodi od strani do strani.
Posebno pozornost si zaslužijo tudi ilustracije. So barvite, prijazne in polne življenja. Takšne, da jih otrok ne le pogleda, temveč jih opazuje. In prav v tem je njihova moč.
Ob branju sem imel občutek, da je bila knjiga ustvarjena z iskreno željo, da mladim bralcem približa svet okoli njih. Ne skozi suhoparna dejstva, temveč skozi domišljijo, radovednost in igro.
Kot pisatelj vem, koliko dela, časa in vztrajnosti je potrebnih, da ideja postane knjiga. Zato še toliko bolj spoštujem vsakogar, ki se poda na to pot.
Nikita Jaklič je stopila nanjo pogumno.
In če je njena nova knjiga takšna, potem bom z zanimanjem spremljal tudi njene prihodnje projekte.
Sam sem v tej knjigi našel več, kot sem pričakoval. Našel sem potovanje po svetu, srečanje z živalmi, obisk vesolja in predvsem prijeten opomnik, da radovednost nima starosti.
Zato knjigo z veseljem priporočam staršem, otrokom, učiteljem in vsem, ki verjamejo, da lahko dobra zgodba hkrati zabava in uči.
Nikita, hvala za prijetno srečanje in veliko uspeha na tvoji pisateljski poti.
Avtor članka in štirih fotografij knjige je Stan Dirdeny – pisatelj, ki nas v svojih delih popelje v svet fantazije. Več o njegovem delu: https://standirdeny.com/stan-dirdeny-fantazijski-svet-uradna-stran-avtorja-vagabundov/.
Fotografijo, na kateri je pisateljica Nikita Jaklič, je posredovala sama.
