Helidon, 2026 (izvirnik 1984)
Medicinske sestre čisto joj so meni in moji generaciji zazvenele z radijskih valov, meni posebej iz oddaje V nedeljo zvečer, kjer je Marjan Kralj v osemdesetih vrtel vse takrat popularne pesmi po željah poslušalstva. Lačni Franz so bili leta 1984, ko je z radijskih valov butnila pesem Tisoč modrobelih rožic, popularen in komercialno uspešen bend z napako: niso se trudili biti všečni in pisati pop pesmic za široko populacijo. Visoko cenjeni po vsej bivši bratski regiji so svoj četrti album Slon med porcelanom, na čelu katerega stojijo Rožice, obelodanili po uspehu pesmi Naša Lidija je pri vojakih, parodije na novokomponirane glasbene lovke, ki so se takrat začele širiti po državi, in na JLA, ki med rokerji ni bila nikoli posebej priljubljena. Dotaknili so se tudi teme vojakinj, kar je bilo takrat aktualno: stare tradicionalne zgodbe so na stražah puščale može, žene pa so jih čakale doma – ta trend se je v Jugoslaviji začel obračati. Vsem v bendu zgodba o Lidiji ni bila pogodu, skrbelo jih je, da bo skrbno domišljena parodija, ki je odlično izrisala narodovo mentaliteto, razumljena na prvo žogo, kar je bilo seveda neizogibno. Franzi so harmoniko uporabljali že prej, nikoli v »turbo pop« namene, a saj tudi Lidija obleki navkljub še zdaleč ni bila ljudska zabavljica. Pesem je postala do tedaj največja uspešnica zasedbe, resda zgolj v Sloveniji, drugod pa so še vedno poslušali naostrene novovalovske satire, ki jih je bend obelodanjal v letih 1981-83: Praslovan, Adijo pamet in Ne mi dihat za ovratnik. Bend je Lidijo sicer izvirno plasiral kot Topzizza na koncertnem albumu, kar je pomenilo, da v letu 1984 še ni bilo studijskega albuma. Kako naslediti Lidijo in zlasti Ne mi dihat za ovratnik, ki je v letu 1983 obveljala za eno najzanimivejših plošč v rocku, polna neusmiljenih, duhovitih satir in samoironij? Slon med porcelanom je bil album, ki je konec leta 1984 ponudil nekaj odgovorov, ko se je pojavil sredi precej pestre poprockovske krajine.
Kaj se je dogajalo na domači sceni, je bilo jasno razvidno že iz kompilacijske kasete O ne, Cherie, ki je izšla pri slovenski nacionalki ZKP RTVL. Naslovno pesem poznamo, uspešnica zasedbe Rendez-vous je kotirala visoko na lestvicah tedanje Jugovizije, a na evrovizijski festival sta šla Izolda Barudžija in Vlado Kalember, čigar zasedba Srebrna krila je bila med najpopularnejšimi pop zasedbami pri nas. Rendez-vous so prišli iz Hazardov in Prahu in s pevcem Božidarjem Wolfandom posneli uspešno ploščo v slovenščini in hrvaščini. Z opatijskega festivala so prišli 12. nadstropje, ki so s pevcem Dominkom Trobentarjem (Hazard) zapeli Domiceljevo balado Prišla je kot pomlad. Marijan Smode je izdal album v srbohrvaščini in malo ploščo z uspešnicama Marina in Ker nisva vedela. Slednjo ste naslednje leto lahko slišali tudi ha albumu Zapoj ljudem, dočim Marina v slovenščini nikoli ni izšla na veliki plošči. Irena Tratnik je prepevala »Bil je moj country boy«, Čudežna polja so izdala prvo kaseto z znamenitim Poštarjem, Majda Sepe je pela o morju, toplem in hladnem, med nekolikanj manj mainstreamovskimi izvajalci pa najdemo Ultimat s pesmijo Ne okreni se. Leto 1984 je bilo tudi leto prvenca Videosex, začetek solistične kariere Bajage, na splitskem festivalu pa je največ pozornosti pobrala pesem Skitnica, ki jo je z besedami Moma Popadića in glasbo Rajka Dujmića pela Jasna Zlokić, čeravno ni zmagala, pa je pesem ostala kot pravzaprav največja splitska uspešnica tistega leta. Slovenske popevke ni bilo več, je pa bila prvič Pop delavnica, kjer so Gu gu prepevali, da želijo na Jamajko, Benč je bil ob šanku, F+ so iskali luč na oknu izvoljenke, Bazar so peli o Tini, pojavila pa se je Helena Blagne s pesmijo Ne hodi mi preblizu. V naslednjem letu, dveh je sodelovala tako na ploščah Rendez vous kot Agropopov in začela odpirati vrata domači karieri.
Na tej sceni se je plošča Slon med porcelanom poslušala kot dobrodošla anomalija. Predin, Rimele, Kosi, Stjepanović in Pintarič so po eni strani z regejem o medicinskih sestrah za tiste, ki so poslušali površno, ustvarili še eno ljudsko uspešnico, v resnici pa je bila plošča vse prej kot to: z njo so Franzi zaključili s svojim novovalovskim obdobjem in kot čisti zapik v letu 1986 objavili še album Na svoji strani. Nato so precej našpičili kitare in na naslednjih ploščah razburili tudi dušebrižnike in nekaj velikih živin na stolčkih, ki so v njihovi različici Zdravljice slišali smešenje narodove substance na eni strani in separatizem na drugi. Substanci bend ni nikoli prizanašal, že s Praslovanom ne, pesmi Slon med porcelanom, Dan zmage in Nič ni bolj nespodobnega kot sreča pa tudi niso bile hvalnice status quoju, kaj šele Jebiveter, Zvonovi temne vode ali Jutri bom pujsa razbil, kjer slišimo delce pesmi Zarjavele trobente zasedbe Kongres. Žalostne zgodbe Kongresa in prve različice zasedbe Crvena jabuka, ki se je končala dve leti pozneje, jeseni 1986, na tem mestu ne bomo razlagali. Predin je Zarjavele trobente v celoti pozneje posnel kot solist.
Besedila za vse pesmi je spisal Predin, pa tudi melodije za štiri od devetih pesmi na plošči: ostalih pet sta omelodijila Oto Rimele in Zoran Stjepanović, ki je dal melodijo tudi Rožicam.
Svež ponatis na vinilni plošči je na novo masteriziran (Danilo Ženko), ovitek pa rekonstruiran (Metka Žerovnik).
Matej Krajnc
