Velika plošča in kaseta sta bili v tistih časih standard, CD (še) ne, tudi v tujini se je šele dobro prijemal. Videosex so leta 1987 bili že vsejugoslovanska atrakcija, eden najperspektivnejših bendov z dvema odmevnima albuma in kultnim statusom. Šteli so jih med pionirje sodobnega domačega synthpopa, po nastanku pa so sodili še v novi val. Rosno mladi so pridobili mlado občinstvo, ki se ni zadovoljilo s klišejastimi pop obrazci tistega časa, ni pa tudi trzalo na hardcore, morda bolj na postpank alternativo. Albuma Videosex ’84 in Lacrimae Christie sta zasedbi v letih 1984 in 1985 prinesla ugled in status, leta 1987 pa so presenetili z mini-albumom, na katerem so po svoje odigrali sedem pesmi iz izročila domače popevke. Za poznavalce in resne spremljevalce domače scene presenečenje ni bilo zares silno, saj so se Videosex že na prejšnjem albumu spogledovali z modernim swingom. Poleg tega je bila mama pevke Anje Rupel tesno povezana s festivalom Slovenska popevka, saj je že leta 1964 na festivalu v alternaciji z Ivanko Kraševec zapela dve pesmi (Ostalo bo staro drevo in Večer), ki pa tistega leta nista pobrali nagrad.
Format mini-albuma ali EP-ja je bil sredi osemdesetih v obliki velike plošče zanimiva pojava, poleg tega pa Videosex niso zares mislili delati dolgometražnika iz priredb. Ne čisto osemnajstminutna plošča sicer ni zaobjemala zgolj izročila slovenske popevke, pač pa s priredbo pesmi Kaj ti je deklica (morda se je med drugim spomnite tudi iz filma Rdeči boogie) posegla tudi v domače ljudsko izročilo. Album se je začel z eno naših največjih uspešnic iz dobe pred festivalom Slovenska popeka, pesmijo Vozi me vlak (v daljave), ki sta jo na opatijskem festivalu leta 1958 peli v alternaciji Beti Jurković in Marjana Deržaj. Prva izvedba se je nato znašla tudi na albumu s pesmimi s festivala, čeprav je pri nas skozi leta ob spominu na pesem ostal glas Marjane Deržaj. Glasbo je napisal Jože Privšek, besedilo pa Aleksander Skale.
Druga pesem posega v prvo leto festivala Slovenska popevka, 1962. Zemlja pleše je najbrž ena najbolj znanih slovenskih zimzelenih melodij z besedilom Gregorja Strniše in glasbo Mojmirja Sepeta. V alternaciji z Majdo Sepe je pesem zapel Nino Robić. Tistega leta je sicer nagrado pobrala Stiasnyjeva Mandolina v izvedbi Staneta Mancinija, Zemlja pleše pa je dobila nagrado za besedilo. In še malce dlje se lahko vrnemo za zaključek prve strani plošče (kasete) – v leto 1957 in film Ne čakaj na maj. Pesem Boruta Lesjaka in Ježka je v filmu zapela Zlata Ognjanović.
Drugo stran otvori počasnejša (in krajša) različica vlaka, ki pelje v daljave, nadaljuje pa se z Orionom, enim najboljših Strniševih besedil in Robežnikovih melodij s festivala Slovenska popevka 1963 v alternaciji Marjane Deržaj in Katje Levstik. Pesem je dobila nagrado strokovne žirije. Medtem ko so se Videosex Vlaka in Zemlje lotili v nekakšni posodobljeni swingovski maniri, je Orion dobil posodobljeno, celo deloma industrialsko doo-woopovsko zvočno podobo. Po Jutranji zarji Privška in Strniše se plošča sklene z že omenjeno pesmijo Kaj ti je deklica. Anja Rupel je ob izidu v intervjuju za Polet omenjala, da Videosex pripravljajo tudi LP in da se starih pesmi niso lotili ironično, pač pa z vsem spoštovanjem. A, je dodala, vzeli smo okostja in iz pesmi naredili nekaj povsem novega. Ob pričujočem ponatisu, ki je na vinilu prvič po letu 1987, se lahko prepričamo, da te pesmi res delujejo sodobno in sveže.
Matej Krajnc
