Četrta pesniška zbirka avtorice Jane Kandare obsega 36 pesmi. Kot že sama pove v uvodu, jih je navdihnil tarot, ki ga je leta 1908 ilustrirala Pamela Colman Smith, vendar pesmi »niso neposredna interpretacija kart – po prvi asociaciji gredo svojo pot …«.

Vsaka pesniška zbirka je pot. Ker je ta zbirka navdihnjena s tarotom, je pot še toliko bolj simbolna – prepredena z arhetipi, ki so odsev naših najglobljih izkušenj. Zapisano v kartah ni priročnik, temveč povabilo, da se ustavimo in prisluhnemo odmevom v sebi.

Na začetku zbirke nas pričaka pesem Norec. Pogumni iskalec brez cilja, ki stopi na pot, za katero ne ve, kam ga vodi – gre, ker čuti, da mora. Je tisti del nas, ki je pripravljen pustiti za sabo znano, odvreči razum in se podati v neznano. In ko naredimo ta korak, ko »pustimo življenju, da živi«, se začne zgodba.

Pot skozi knjigo nas vodi najprej skozi 22 pesmi, posvečenih Velikim arkanam, nato pa še skozi 12 pesmi, ki so navdihnjene z manjšimi arkanami – palicami, kelihi, meči in novci. Zbirka je kot popotovanje skozi arhetipe in simbolne krajine človekove notranjosti. Vsaka pesem je postaja, tako kot vsaka karta tarota nam lahko postavi ogledalo. V njem lahko najdemo svoje strahove, svojo moč, svoje veselje in izgube, pa tudi zablode in modrosti.

Tako so te pesmi lahko za nekoga pomoč na poti samospoznavanja, za druge pa morda le prijetno branje »na brezskrbni poletni terasi«. A v obeh primerih bodo – kot pravi avtorica – služile svojemu namenu.

dne