Leto 1983, sprašujete? Za zgodovino t. i. jugoslovanske glasbe pestro leto. Začnimo s popom: Daniel Popović je slavil na Jugoviziji in na Evroviziji dosegel četrto mesto. Idoli niso bili ravno pop band, najbrž ravno nasprotno, a leta 1983 so izdali album s svojim komercialno največjim uspehom, pesmijo Čokolada, in naznanili začetek konca novega vala pri nas. Poleg Džuli se je iz zvočnikov jugoslovanskih radijskih aparatov (in kasetofonov) največ slišalo »Ja bih te ljubio«. Lepa Brena je bila na zmagoslavnem pohodu s svojim šumadijskim narodnjaškim zvokom, ki jo je v nekaj letih spremenil v največjo pop zvezdnico pri nas. Radijski programi v tedanji SR Sloveniji so izdatno vrteli pesem Adrijana, v tvojih očeh, s katero je Marijan Smode, prejšnje leto favorit na usihajoči Slovenski popevki, dosegel visoko uvrstitev na poprej že omenjeni Jugoviziji. Poleg Adrijane ste z njegove plošče Slovenski muzikant lahko slišali še uspešnici Če bom nekoč ostal brez tebe (Opatija 83) in Solza bo stekla morda. Na poslednjem izpevu t. i. »zlatih let« slovenske popevke so slavili F+, zasedba, ki je v naslednjih dveh letih še dosegala uspehe na festivalih s pevcema Stanetom Vidmarjem in Božidarjem Wolfandom Wolfom (Ali še luč gori, Modre oči). Pevec Nace Junkar je napovedal skorajšnji prihod svojih velikih uspešnic in komercialno odmevnih albumov s pesmima Suzana in Ti si moja melodija. Na vrata je trkalo obdobje velikih pop bendov; v naslednjih dveh letih se bodo pojavile domala vse zasedbe, ki bodo poleg solista Smodeta krojile komercialno glasbeno podobo desetletja. V letu 1983 pa se bo po izidu uspešne plošče Nove pravljice za otroke in upokojence za sedem let s scene umaknil Andrej Šifrer, dotlej najuspešnejši domači kantavtor.
Na sceni, ki je ljubila Džuli, grizljala čokolado in izdatno dihala s popom vsakdana, je bila zasedba Lačni Franz nekaj posebnega že kar sprva, kaj šele iz tretje. Leta 1983 so fantje izdali svoj tretji album Ne mi dihat za ovratnik, tokrat z bobnarjem Andrejem Pintaričem, ki je bil odsihdob eden trajnikov prve, klasične postave Franzev. Naslovna pesem je postala vsejugoslovanska uspešnica, pravzaprav kar nekoliko nenavaden pop hit, ki se je pri žvižganju pridružil Džuli in Čokoladi: Ne mi dihat za ovratnik, koza nora. Večini poslušalcev je bilo to dovolj, komu mar za kontekst. A Lačni Franz so se s tretjo ploščo zatrdno in za vselej zavihteli na vrh tistega segmenta (popularne) kulture, ki mu ni bilo vseeno, kaj posluša in tudi ne, kako je to zapakirano. Album Ne mi dihat za ovratnik s svojo barvo in oblikovno zasnovo pritegne (in da misliti) že na prvi pogled. Za vselej pa so se zavihteli tudi na vrh tedanje kulture vobče: postali in ostali so najprepoznavnejši slovenski bend (Buldožer so se po plošči Nevino srce za kar nekaj časa ustavili), ki mu je zgodovina bila zelo naklonjena: največji komercialni uspehi so šele prišli, najprej pri nas v obliki parodije Naša Lidija je pri vojakih (1984), nato tudi na širšem skupnem trgu s pesmimi Tisoč modrobelih rožic in Na svoji strani (1984 in 86). A pričujoči album je bil prijetno presenečenje leta 1983, ko je pop glasba postala zelo šablonska in vedno bolj plehka, Lačni Franz pa so še kako naostrili svoja peresa in glasbila.
Posneta pod snemalno taktirko mojstra Aca Razbornika v studiu Tivoli je plošča Ne mi dihat za ovratnik glasbenozgodovinsko sonično še uokvirjala novi val, a spomnimo se, da so fantje bili že od vsega začetka zvrstno neulovljivi. Niso bili klasični rokerji kot Čorba, pa tudi ne liriki kot denimo duo Meze-Galič ali Sedmina. Glasba na pričujoči plošči je bila zvečine delo kitarista Ota Rimeleta, besedila pa so z izjemo ene pesmi (Aluleja) ostala v domeni pevca Zorana Predina; takrat si je že zagotovil prepoznavnost kot frontmen, po vsej bivši državi pa je takisto že veljal za enega pesnikov-glasbenikov, iz iste mase, iz katere so bili narejeni Drago Mlinarec, Tomaž Pengov, Jani Kovačič, Arsen Dedić, Bora Đorđević, Kemal Monteno, Miladin Šobić, Ibrica Jusić, Jadranka Stojaković in Đorđe Balašević. Osem pesmi na albumu Ne ni dihat za ovratnik je v javnosti ukoreninilo podobo neodvisnega benda, ki ga ni bilo strah dotakniti se vseh možnih kamnov spotike in svetih krav mentalitete tistega časa. Na listu, priloženem plošči, ste lahko prebrali vsa besedila v slovenščini in »jugoslovanščini«, in kdor je pozorno bral, je hitro ugotovil, da naslovna pesem ni šovinstična zmerljivka mačističnega frajerja, da Bela simfonija ni oda na prvo žogo, da Lipa zelenela je ni zgolj ad-lib na znano pogrebno pesem, da Prvi maj ni napitnica za delavski praznik … Seznam pesmi se bere kot best of, poleg že naštetih sta tu še odmevni Ker sn htel bit včasih malo sam in Prosim pazi, da mi ne pohodiš podočnjakov. Rimelejeva Aluleja in udarne Kamikaze sta skrita biserčka plošče in ni treba dolgo ugibati, čemu. On vnovičnem poslušanju ponatisa ugotavljamo, da ni Ne mi dihat nič manjši mejnik za bend kot Ikebana … in počakajte še, leta 1986 bo prišla plošča Na svoji strani, ki jo bo Jugoslavija popolnoma posvojila, ne glede na ostre in brezkompromisne avtorske zareze v njeno samobit od samega začetka obstoja zasedbe. Pričujoči vinilni ponatis je oblikovno skrbno rekonstruirala Metka Žerovnik, za mastering je poskrbel Danilo Ženko, mi pa, lastniki kasete in plošče iz 1983, se spominjamo tudi zgoščenke iz leta 1997. Ob štiridesetletnici rojstva nedvomno drži, da je album Ne mi dihat za ovratnik bolj živ in čil kot kdajkoli prej, na 180-gramskem vinilu pa tudi bolj neuničljiv kot kdajkoli prej. Vse najboljše!
Matej Krajnc
